Reference

Izjave zadovoljnih strank

davor sattler in beno lapanje

“Kot vrhunski športnik sem v svoji uspešni in dolgoletni karieri jasno doživel ogromno, pa vendar mi je Davor uspel predstaviti popolnoma nove dimenzije vadbe, katera me je izredno pozitivno presenetila in navdušila. Davor, hvala! V kratkem se nama pridruži še moja žena.” 

Beno Lapajne, vrhunski športnik

jaz - Sarajevo_mala

“Že nekaj let sem obiskoval različne klasične fitnes centre, a pravega napredka oz rezultata ni bilo. To je bil glavni razlog, da sem se odločil za drugačen trening, trening z osebnim trenerjem.

Davor me je prijetno presenetil že na prvem srečanju, saj mi ni, kot so to naredili številni drugi trenerji, obljubljal, da mi bo uspelo v kratkem času preoblikovati postavo. Skupaj sva mi zastavila srednjeročne in dolgoročne cilje, ki sva jih delno že uresničila. Z Davorjevo pomočjo sem spremenil tako svoje treninge, kot tudi prehrano, saj mi svetuje tudi glede zdrave in uravnotežene prehrane.

Treningi z Davorjem so klub zahtevnosti vaj običajno sproščeni, s svojo pozitivno energijo me zna motivirati in spraviti v dobro voljo po še tako napornem dnevu v službi. Zaradi raznolikosti vaj treningi niso enolični, poudarek je na funkcionalni vadbi vseh mišičnih skupin. Že po nekaj mesecih redne vadbe sem povečal svojo fizično pripravljenost in moč. Prav tako sem pridobil mišično maso in hkrati znižal odstotek maščobe v telesu.

Davor je človek, ki termin treninga maksimalno prilagodi mojim željam in zmožnostim. S klicem ali SMS sporočilom preveri moje stanje po treningu. Lepo je imeti občutek, da svoje delo ne jemlje le kot službo v fitnes centru…” 

Marko Požin, trženje – radio Center

“Davor mi je kot vrhunskemu športniku zelo pomagal, spremenil moj način treninga, prehrane in dojemanje le-tega. Prav vsak trening je bil popolnoma drugačen in me vsakič znova presenetil. Prišel sem z namenom, da me pripravi na naporno sezono in zaenkrat nama to ZELO dobro uspeva. Tudi naćin prehranjevanja, primeren za športnika, je na povsem drugem nivoju in hvaležen sem mu za vso pomoč.”

Jure Močnik, profesionalni košarkar

DSC0156

“Sem absolventka kozmetike in se zavedam pomembnosti zdravega načina življenja. V teoriji vse precej dobro razumem, seveda pa mi v praksi, zaradi raznoraznih zunanjih dejavnikov, včasih ‘spodrsne’ in zato potrebujem nekoga, da me vodi in opominja. Z zelo podobnim načinom vadbe, kakršno izvaja Davor, sem se spoznala v Londonu. Tam me je navdušil predvsem drugačen način ‘švicanja’ (ja, tam sem prvič v roke prijela uteži:), kot sem ga poznala do takrat.

Po vrnitvi v Slovenijo, sem kar nekaj časa iskala nekoga, ki bi me ‘spravil v formo’ ter znal motivirati, navdušiti in ‘potisniti’ čez rob mojih zmožnosti. Želela sem si tudi moči, zagona in zaupanja vase..ker sem se ravno takrat odločila tudi za odprtje svojega kozmetičnega studia. Po naključju sem spoznala Davorja, ki me je na prvem treningu ‘sesul’ – šele takrat sem se zavedala, kako zelo na dnu je moja telesna pripravljenost in prav tam so bile tudi navade prehranjevanja.

Ne bom rekla, da so treningi lahki (daleč od tega!)… so pa zelo raznoliki in zabavni! Davor me vedno nasmeji in spravi v dobro voljo, četudi vstanem z levo nogo in kar je meni najpomembneje – po treningu se počutim odlično! S svojevrstnim pristopom (ki ga ne znam dobro opisati, ampak ga morate preprosto izkusiti:) si je pridobil moje zaupanje. S svojo natančnostjo in doslednostjo pa totalno prekaša Londončane. Iz treninga v trening postajam bolj gibljiva, močna, samozavestna, vzdržljiva in trmasta!

Skupaj trenirava približno 6 mesecev, a še nisva na cilju.. . saj veste, cilji se iz meseca v mesec zvišujejo 😉 Lahko pa povem, da sem se že po 2 mesecih vadbe ponovno začela počutiti dobro. Počutila sem se spet, kot ‘prava jaz’ – polna energije in pripravljena na nove izzive. In šele ko sem se v svoji koži začela počutiti zares udobno, sem začutila moč, da lahko ‘polepšam’ tudi ostale!

Petra Kusterle, lastnica Studia LUX

PREJ

PREJ

TRENUTNO

TRENUTNO

“Natanko pred enim letom, sem bil v tako slabem zdravstvenem stanju, da so mi prijatelji, ki roko na srce niso neki zagovorniki zdravega življenja, za rojstni dan kupili uvodne ure pri osebnem trenerju. Takrat nisem verjel, da lahko še karkoli storim glede svojega zdravja, počutja in ponovne volje do “nekih” oblik telovadbe, ki ponavadi trajajo en mesec in se jih ponovno naveličaš. Tudi sicer nisem nek ljubitelj fitnesa, v smislu telovadnice z napravami kamor prideš in se moraš dobesedno tepsti z napravami vsakič na isti način. Kljub vsemu – podarjenemu konju se ne gleda v zobe, zato sem se vdal v usodo z namenom, da vsaj “porabim” darilo, ki so mi ga prijatelji kupili. Tudi slučajno pa se zgodba tukaj ni končala ampak šele zares začela!

Treningi so raznoliki – nikoli dolgočasni, vedno drugačne vaje, progresija postane pravi izziv in predvsem prilagojeni mojim zmožnostim. Strogo upoštevanje Davorjevih navodil glede prehrane, gibanja v prostem času in treningov je bilo ključnega pomena. Velik doprinos k celi zadevi je seveda osebni pristop, brez katerega zagotovo ne bi dosegel takih rezultatov. Kdaj so na vrsti težki počepi pa vidiš že po Davorjevem nasmešku :) Z motivacijo in potrpežljivostjo sedaj pri Davorju treniram natanko eno leto. Počutim se, kot da imam ponovno 25 let. S spremembo prehrane in rednimi treningi sem uspel izgubiti več kot 30kg, več kot 15% telesne maščobe in več kot 10 stopenj viscelarne maščobe, pri tem pa pridobil vsaj 5kg mišične mase. In Davor pravi, da je to šele začetek, nikoli zadovoljen in pripravljen grizti dalje.”

Andrej Cijan

Milan_web

PREJ

TRENUTNO

TRENUTNO

“Vse skupaj se je začelo že dolgih 13 let nazaj, ko sem imel 85kg ( pa ne mišične mase verjemi ). In prišel je dan, ko sem se odločil, da bo treba malo shujšati. Prvih 10kg je šlo dokaj hitro, malo se odrečeš kruhu in sladkarijam pa je, nadaljnjih 5kg pa ni in ni šlo. Pa sem začel še telovadit, doma seveda, tako da sem le nekako prišel na 65kg. In potem ko sem to dosegel, govorim o nekaj letih, spet nisem bil zadovoljen s postavo in sem se pa odločil, da bi bilo vseeno pametno pridobiti kakšen kilogram mišične mase. No pa jaz ne bi bil jaz, če se ne bi lotil tudi tega projekta. Ampak tukaj se pa ni vse tako izteklo kot sem si zamislil in mišične mase ni bilo od nikoder. Hm? Kaj pa sedaj?

Različni poizkusi s Herbalife treningi, ki so »btw« zelo slabi, do treningov v Ivančni Gorici, ki tudiniso blesteli.. Nato pa sem z brskanjem po internetu zasledil Feelgood in s tem ime Davor Sattler..

Pa pride prvi sestanek glede prehrane, dobim polno novih informacij glede prehranjevanja, itd. Ampak po tem prvem sestanku, ta človek s katerim sem se pogovarjal ni bil ravno najbolj pri srcu, med nama ni bilo te energije, ki jo pričakuješ od nekoga ki ti bo pomagal. In se je začelo razmišljanje, kaj pa če je ta Davor tudi tak? Pa se z Davorjem dobim na prvem treningu..

In sedaj, po enajstih mesecih skupnih treningov lahko rečem le to, da je bila to ena boljših stvari, ki sem jih zase naredil v življenju, povrhu tega pa sem dobil resnično takega trenerja kot si ga lahko le želiš. Človek na mestu, se ti posveti kolikor se le da, ti pomaga, te spodbuja (moramo vseeno vedeti, da so vzponi in padci tudi na treningih), nikoli problemov glede dogovorov za treninge, tudi s ceno sva prišla popolnoma nasproti, prilagodljiv in vedno nasmejan, dobre volje, če si še tako slabe volje te on že nekako z svojimi »forami« spravi do smeha. Še najbolj kar me je pa presenetilo je bilo to, da, ko sem imel slabe dneve zaradi svojih problemov, je napisal sms ali poklical in se vedno ponudil za pomoč. To je bla pa gesta, ki je niti slučajno nisem pričakoval od trenerja. In danes, če se mi nekdo ponudi, da bo moj trener zastonj, ga brez kakršnegakoli pomisleka odvrnem. Dokler bom imel tak status, da si bom lahko privoščil trenerja, bo to nedvomno coach Davor! Aja pa še, to, da ne pozabim; pridobil sem 6-7 kilogramov mišične mase in to samo s pravilnim prehranjevanjem (pod nadzorom Davorja) ter kvalitetnimi in rednimi treningi. Torej sem v svoj športno obarvan način življenja dodal še fitnes in trenerja – zame najboljšega trenerja!.”

Milan Dostičič

Roman&Simon_web

PREJ

TRENUTNO

TRENUTNO

“»A se ti je čisto zmešalo?« sem skoraj zgroženo vzkliknil, ko je Simon – obupan od vseh najinih neuspehov znebiti se odvečnih kilogramov – predlagal, da si najameva osebnega trenerja. »Ti trenerji so samo nateg! In sploh: to veliko stane,« je bruhalo iz mene. »Madonna ima lahko osebnega trenerja, ne pa mi, običajni ljudje,« sem še dodal in bržkone sem celo verjel sam sebi. A dejstvo je bilo neizpodbitno kruto: pred nama je bila še ena izpraznjena kartonska škatla iz bližnje picerije in še eden od tistih torkovih ali sredinih večerov, ko so se dobri načrti, ki sva jih skovala v nedeljo zvečer in rigorozno začela upoštevati v ponedeljek zjutraj, dokončno sfižili. Vzorec je bil poznan: samo še ta pica/burek/hamburger/ocvrti sir/karkoli že, jutri pa res začnem. A prvi stresni sestanek v službi je dobre namene zmetal skozi okno: tolažila sva se, da veliko delava, da imava stresni službi in da si v življenju lahko privoščiva vsaj užitek ob hrani. Vendar so se ti užitki vse pogosteje sprevračali v slabo počutje, v jutra, ko se zbudiš, kot da bi te povozil vlak, v obiske trgovin z oblekami, iz katerih pobegneš po treh minutah, ker ti prodajalec s sklonjeno glavo pove, da nimajo tvoje številke, ali pa se ne upaš več soočiti z ogledalom v kabini za pomerjanje oblek. Vse skupaj je bilo daleč od obsedenosti z izklesanimi telesi, od tako imenovanega body fašizma, ki ga promovirajo mediji: midva se preprosto nisva več dobro počutila v svoji koži – tako fizično kot psihično – in najtežje je bilo priznati, da potrebujeva pomoč.

Simon me je slednjič pregovoril in po prijateljevem nasvetu sva poklicala Davorja. Z nelagodjem sva odšla na prvi sestanek, prepričana – in morda sva podzavesto to celo pričakovala – da se bo pred nama pojavil samovšečen mišičast mačo tip z napihnjenim egom. A Davor je bil – razen tistega dela o mišicah – pravo nasprotje tega. Ne takrat ne kdaj koli pozneje ob njem nisem dobil občutka manjvrednosti, tako zelo poznanega že iz ur telovadbe v osnovni šoli, ko sem bil vedno zadnji izbran v ekipo.

In potem smo začeli: najprej vadba dvakrat na teden, nato trikrat, in preprosta BMV (beljakovine-maščobe-vlaknine) formula prehranjevanja, ki naju je prvič v življenju prisilila, da sva v trgovini brala etikete na živilih. (O vsebini teh bi se dalo napisati roman, ki bi se bral kot napeta kriminalka.) Počasi, a vztrajno so se z naju topili kilogrami. A to je bil pravzaprav še najlažji del naloge. Veliko bolj trdovratne so bile – vsaj pri meni – na debelo naložene plasti predsodkov do športa in tistih, ki se z njim ukvarjajo. Vse življenje sem vlagal v svoj intelektualni razvoj, pri tem pa prav nespametno zanemarjal svoje telo, kot da bi bilo kaj manj vredno. Mar bi se zgledoval po starih Grkih, ki so cenili oboje in vedeli, da eno brez drugega ne gre. In prav tu je Davor odigral ključno vlogo: s svojim zgledom, spodbudo, smislom za humor, s svojo človečnostjo je bil (in še vedno je) najboljši spremljevalec na poti, na katero sva se podala. Z nekakšno senzibilnostjo mu uspeva loviti mejo, do katere te vztrajno poriva naprej, ker ve, da zmoreš, a hkrati te nikoli ne porine čez, tja, kjer bi se ti vse dokončno zaskutilo.

In tako sva skurila vsak 25 kilogramov. Skorajda sva že videla luč na koncu tunela – obljubila sva si, da bova vztrajala vsaj eno leto – nato pa se je zgodilo tisto grozno aprilsko jutro, ko si je Simon strgal ahilovo tetivo in tako za tri mesece pristal v postelji. Mišice na nogi so atrofirale in opravljeno delo je iz dneva v dan kopnelo. Medtem ko je on nemočno ležal doma, sem sam s težavo zbiral voljo vračati se v telovadnico. Skorajda sem imel slabo vest, ker sem lahko napredoval in najlažje bi bilo, da bi se oba začela smiliti samemu sebi. A Davor je imel drugačen načrt: ne samo, da je Simona nekajkrat obiskal na domu in mu poskušal v precej obupni situaciji vlivati upanja, prinesel mu je celo svoje domače uteži in mu pripravljal vaje, ki jih je lahko opravljal z rokami. Zdaj je že nazaj v telovadnici in vsi skupaj po malem občudujemo Simonovo odločenost, da puške ne bo vrgel v koruzo.

V zadnjem letu so naju prijatelji večkrat spraševali, če je bil denar, ki sva ga plačala za treninge, tisti, zaradi katerega sva vztrajala. Res je: osebni trener je nekoliko dražji kot skupinski treningi. A če pomislim, koliko denarja sem zmetal za mesečne karte za fitnes, ki sem jih izkoristil za dva ali tri obiske, potem pa se nikoli več nisem vrnil, je bila izbira osebnega trenerja finančno pametna odločitev. A to ni igralo ključne vloge. Vztrajala sva zato, ker sva bila deležna strokovnega vodstva skozi celoten proces. In zato, ker je tam v telovadnici nekdo, ki čaka točno tebe. To je bilo ključno. Preprosto ne moreš ne priti. In ravno takšno brco v rit sva potrebovala. Davor mi je na začetku rekel, da bom sčasoma vzljubil treninge. Kislo sem se nasmehnil in mu odvrnil, da bo telovadba zame vedno nujno zlo: saj je res, da se fino počutiš, ko končaš, a da bi na telovadbo hodil s takim veseljem, kot sem se svoj čas basal s hitro hrano … ne, to ne pride v poštev. Nevedoč sem s tem Davorju dal izziv. In dobro leto pozneje moram priznati, da grem včasih – čeprav ne vedno – z veseljem v telovadnico. Ne vem, kako mu je to uspelo … ampak mu je. Nekje na tej poti smo postali prijatelji.”

Roman & Simon

TRENUTNO

TRENUTNO

“Najina zgodba z Davorjem oz. coach D-jem sega še v srednjo šolo, tam sva se spoznala, ko sem bil sam še fazan, on pa glavna »faca« gim. Šentvid. :)

Tako, da se poznava že dobrih 12 let in zadnje 2-3 leta sva se zbližala in tako tudi začela sodelovati pri fizični pripravi. Sam sem namreč profesionalni košarkar in poletni čas je najbolj pomemben za fizično pripravo. Med sezono je veliko tekem in treningov z žogo in v tistem času težko napredujem fizično. Sedaj že drugo poletje delam z njim in moram reči, da sva letos uspela v dobrih treh mescih narediti velik preskok v moči in eksplozivnosti.

Sam sem imel v zadnjih dveh sezonah na začetku smolo s trenerji na koncu pa s poškodbami in mi je po domače povedano, vse skupaj »padlo dol«. Po zaslugi Davorja nisem obupal in postal sam še bolj motiviran, da določenim osebam zaprem usta in dokažem, da še vedno lahko igram na isto visokem nivoju oziroma še višjem, kot dve leti nazaj. Davor mi je pomagal s svojimi motivacijskimi prijemi, prehrano in treningi, da sem našel pot iz dna, za kar mu bom večno hvaležen. Najini treningi so raznovrstni od težkih »kvihtaž«, kakor se rada pohecava, od tekaških zadev na stadionu do košarkarskih elementov. V dveh letih sva našla sistem, kateri mi ustreza. Večinoma trenirava skupaj in vse skupaj je veliko lažje, saj je vedno prisotna pozitivna energija, ko sem jaz sesut me on motivira in dvigne, ko je on jaz njega in tako nama je obema veliko lažje. Kar pa meni največ osebno pomeni je pa to, da sva se v tako kratkem sodelovanju uspela zelo povezati in mi je kot brat in to meni osebno šteje največ.

Vsi tisti, ki si želite narediti preskok pri treningu, vam res priporočam, da pridete na trening in se sami prepričate o čemu govorim, dobre volje in energije mu ne zmanjka, posledično boste pa tudi vi boljši na vseh področjih, prepričan sem!”

Dejan Mlakar

Trenutno

Status: poročen, oče 2 otrok, obrnil 4 križe, služba redna (sedeč na stolu, delo z računalnikom). Preden sem začel obiskovati telovadnico z utežmi, sem v občasno vrtel pedala (kadar je pač šlo) in še bolj občasno ljubiteljsko brcal okroglo usnje v dvorani. Ko je hčerka, ki je na invalidskem vozičku, postajala težja in težja, sva se z ženo odločila, da bo treba narediti nekaj glede splošne fizične pripravljenosti in tako sva pristala v telovadnici. Dviganje in prenašanje otroka pomeni stalno tveganje za boleč križ in druge tegobe. Jaz sem začel pri Goranu, nato v programu Gazele in Levi, zdaj pri Davorju (10 mesecev).

Najprej zato, ker je tam že trenirala žena, in tako ni več ravno cel teden obrnjen na glavo, da se doma komaj srečamo. Treningi so se nama križali tako, da je bil enkrat doma en, enkrat drug, nikoli pa oba. Če se da, greva na trening skupaj. Včasih vlečeva s sabo še domači vrtec. Najin Coach ima za to super posluh (upam, da tudi drugi, tko pač je z nami). V tem času se je z našo tamalo spoprijateljil. Starejši sin se lahko prosto po Prešernu zvira na štangah (če ravno ne poležava na kavču s telefonom v rokah :(, hvala FeelGood in Feniks studio).

Davor skoraj vedno poskrbi, da musklfibr je. Je zakladnica znanja, kar se tiče izvedbe vaj, in vedno bedi nad tem, da delam(o) tako, kot je treba. By the book. Glede na to, koliko sam vlaga v sebe s svojimi treningi, je svojim varovancem prav lahko tudi vzornik. Za mene ne nepomembno je tudi, da se na treningu kdaj pohecamo, da ima tudi Coach smisel za humor, in da tudi zaradi tega vse skupaj ni preveč monotono in zdolgočaseno. Iti na trening je postalo Dogodek, tako kot je Dogodek iti na pijačo ali v kino. Ni več samo neka obveznost, ki jo moram oddelati, da bo volk sit in koza cela.

Tilen Markež

Trenutno

Po naravi sem športni tip, še posebej, če to pomeni, da si se v mladosti ukvarjal s športom, in če imaš tako, bolj “športno” postavo. Res pa je, da je bilo moje počutje dobra 4 leta nazaj precej drugačno od počutja športnika. Dan je bil namenjen službi, otrokom, dnevnim opravilom… In zdelo se je, da v tako polnih dnevih ni časa še za šport in dobro počutje. Ampak časa je vedno dovolj, le pravilno ga je treba razporediti… In postaviti prioritete!

In tako sem začela… Izbrala osebnega trenerja, mu povedala, da bi rada naredila nekaj na sebi, in to predvsem zato, da bom še dooooolgo kos teži moje najdražje Brine in da mi bo hrbet ob tem odlično služil. In sem naredila! Izgled, počutje, MOČ! Joj, kako sem bila močna, celih 100 kg sem dvignila… In ob tem pozabila na to, da morda to ni najbolj pametno. No, je bilo pa moje telo pametnejše in me je na pretiravanje pošteno opozorilo. Hude bolečine v križu, analgetiki, rentgen, magnetna resonanca, ortoped… In kot strela z jasnega iz ust ortopeda: »Gospa, postavite se v vrsto za operacijo!« Kar zvrtelo se mi je v glavi in zabrusila sem mu: »Nisem zato prišla k vam, da mi boste to predlagali. Povejte mi, kaj lahko sama naredim?« »Natrenirate telo do te mere, da bodo mišice trupa delno prevzele vlogo hrbetnice!«

Evo, s takim izzivom sem pa prišla do Davorja… In on si je upal! Jaz pa mislila, da bom nadaljevala, kjer sem pred bolečinami končala. Saj jaz vse vaje, ki jih bomo delali, že poznam! Joj, kakšna zmota… Učila sem se vaj od začetka, saj pa je ob vsaki vaji še kako pomembno, da delajo točno določene mišice. In vaje, ki so se dotedaj zdele otročje lahke, so postale še kako zaj….., ko sem »vključila« prave mišice.

Zdaj že več kot leto in pol treniram na pravi način, pri Davorju! Bolečine so po parih mesecih izzvenele, trup je močan kot še nikoli, če dobro pogledam trebušne mišice, se vidijo »radiatorčki«, haha… No, malo bolj globoko so, malo špehca je čez… Ampak počutje je pa vrhunsko!

Telovadnica dvakrat tedensko je »must«, tu ni izgovorov in ni je višje prioritete od te. Ob vsakem izostanku me »prijatelj križ« opozori, da nisem resna, da ne skrbim dovolj zase. Trening je postal moj način življenja! Spoznala sem veliko krasnih ljudi, druži nas enako razmišljanje. Vse to pa je uspelo predvsem zaradi Davorja, ki za vsakega najde pravi način za uspeh. In je ob vsem tem vedno dobre volje, pozitiven in tako človeški in rahločuten, da opazi prav vsako »drugačno« razpoloženje. In na koncu, tudi moja otroka ga obožujeta! In mož, ki z navečjim veseljem trenira z njim!

Nina Tušar Markež